Monte Castellier. Le pietre di Elleri narrano la storia

Na podlagi nedavne raziskave ob pobočju pod območjem izkopov v Jelarjih, ki je razkrila tudi nove pomembne strukture, delno zakrite z gozdom, je bilo na eni strani mogoče ugotoviti dejansko razsežnost naselja, ki je bilo veliko večje od tistega, kar so prvotno mislili, po drugi strani pa dojeti njegovo zgodovinsko vrednost. Nesporna je ključna lega tega kraja v antičnem cestnem omrežju, zlasti v zvezi s potjo, ki je vodila v Histrio, pa tudi njegova vloga obmejne predstraže; to je bilo še posebej pomembno v letih neposredno po rimski osvojitvi Histrie do Avgustove reforme meja.

S preučevanjem živalskih ostankov, ki so bili odkriti med izkopavanji na gradišču nad Jelarji, je bilo mogoče podatke, s katerimi so postregle analize struktur in drugih arheoloških materialov, dopolniti s številnimi podatki o gospodarskih dejavnostih skupnosti, ki so ta kraj poseljevale v protozgodovini. Najpomembnejša dejavnost je bilo gotovo pastirstvo, o čemer pričajo tako prevlada drobnice, ki je dajala dragocene stranske proizvode, kot sta mleko in volna, kot tudi značilnosti pokrajine v okolici naselbine, ki je bila glede na rezultate arheobotanične raziskave primerna za pašo. Sliko domačih živali dopolnjujejo goveda, potrebna za prevoz in kmetijska dela, prašiči, ki so ključnega pomena za vnos mesa v prehrano in pes. Gozdovi nedaleč od naselja so nudili zatočišče divjim živalim, ki so jih tedanji prebivalci občasno lovili: jelenom, divjim prašičem, srnjakom, zajcem in lisicam. Poleg živinoreje in lova so se tedanji prebivalci ukvarjali tudi z ribolovom, o čemer pričajo le redke najdbe, in z nabiranjem školjk, večinoma morskih. V naselbini je bila razvita tudi obrt. Obrtniki so ustvarjali funkcionalne ali okrasne izdelke iz trdih materialov živalskega izvora (kosti, rogovi, jelenovi parožki, pa tudi lupine školjk); nekateri od teh neposredno pričajo o drugih dejavnostih, zlasti predenju, tkanju in obdelavi kož.

Prispevek obravnava stanje pred izkopavanji leta 2012-2016, pri čemer so splošno opisana največja odkritja iz protozgodovine, zlasti pa razvoj obrambnega zidu. Zaradi lažjega razumevanja je besedilo opremljeno z vrsto kronoloških tabel, ki stare načrte izkopavanj dopolnjujejo z novimi arheološkimi odkritji, poleg tega pa so v njih označene tako imenovane “sočasne” strukture in površine, to so tiste, ki so bile v uporabi v istem času.

Izkopavanja, ki so na območju gradišča potekala od jeseni 2012 do spomladi 2016, so se osredotočala predvsem na severni del obrambnega zidu. Izkopavanja so potrdila pretekle hipoteze glede izgleda tega mogočnega zidu in jih natančneje opredelila. Konstrukcija, katere izkopavanja še niso zaključena, je bila izdelana iz sistema prekrivajočih se stopnic, zidanih na suho, ki je v višino segal več kot pet, v širino pa več kot enajst metrov. Lesene konstrukcije, ki so zelo verjetno dopolnjevale strukturo in ji zagotavljale dodatno trdnost, se niso ohranile. Na zahodni strani območja izkopavanj se je odpiral vhod z dromosom, ki je bil tekom stoletij prav tako večkrat predelan in razširjen, glede na to, da je bil v uporabi od železne do rimske dobe. V delu naselbine, ki je bila v železni dobi razširjena preko obrambnega zidu iz bronaste dobe, je bila opravljena raziskava, ki pa je bila omejena le na stratigrafsko višje ležeče plasti. Nazadnje je bilo ugotovljeno, da manjši del nekropole iz železne dobe, kjer so izkopavanja potekala že v začetku 80. let, ne sega dlje od prvotno odkritega, zato je treba poiskati druga območja, ki so bila v različnih fazah poselitve gradišča namenjena pokopu.

Leta 2004 je Občina Milje v dogovoru z Soprintendenza per i Beni Archeologici del Friuli Venezia Giulia začela postopek za izvedbo vrste posegov, ki naj bi zagotovili dostop do arheološkega najdišča na Kaštelirju in omogočili njegov ogled. Drugi del projekta za vrednotenje gradišča se je zaključil decembra 2016. V okviru celotnega arheološkega projekta so opisani različni postopki stratigrafskega izkopa arheoloških plasti, konservatorsko-restavratorska dela ter ureditev pešpoti in cest do najdišča. Didaktična oprema poti se umešča v okvir projekta, ki zaobjema celotno miljsko območje: ureditev zgodovinsko oziroma arheološko-krajinskega parka, ki bo zasnovan kot muzej na prostem oziroma kot nekakšen lokalni sistem, ki bo povezoval več spomenikov in arhitekturnih najdišč, pripadajočih prostorski enoti v okviru lokalnega muzeja.

Na podlagi raziskav protozgodovinskega materiala, najdenega na območju utrjene naselbine na Kaštelirju v bližini Jelarjev in nekropole na Korošcih, je bilo mogoče ugotoviti, kako daleč v čas je segala človeška prisotnost na tem hribu in kakšne vrste je bila, s kakšnimi dejavnostmi so se tedanji prebivalci ukvarjali in kakšne bližnje oziroma daljne stike so vzdrževali. Kaštelir je bil s prekinitvami poseljen vse od eneolitika – zgodnje bronaste dobe. Na hribu je domnevno nastala naselbina šele na koncu zgodnje bronaste dobe. Od srednje bronaste dobe dalje pa o obstoju trajne naselbine priča velika količina keramičnih najdb, ki jih je mogoče primerjati z istrsko in furlansko zbirko ter z nekaterimi elementi z območja Jadrana. Po obdobju krize med prvo in drugo fazo pozne bronaste dobe, ki sovpada s korenito spremembo vazne umetnosti in odprtjem nove poti proti severu, sta sledila dolgotrajna stabilnost in razcvet (konec druge faze pozne bronaste dobe in starejša železna doba. Tudi Jelarji, z utrjenimi kraškimi in furlanskimi naselbinami, so del goste mreže odnosov, s katerimi so prepredeni beneško območje, Slovenija, Istra, vzhodni Jadran in picensko območje. Od 7. stoletja pr.n.š. dalje količina keramičnih najdb postopoma, vendar korenito upada, kar je mogoče pripisati zmanjšanju obsega ali celo opustitvi kraja. O poselitvi vzpetine pričajo le redki fragmenti keramike in skromna količina artefaktov iz brona, ki datirajo v obdobje med 6. in 4. stoletjem pr.n.š., kar kaže na postopno prehajanje kraja pod vpliv Liburnov. Najdbe pričajo o obstoju skupnosti, ki se je ukvarjala pretežno z živinorejo, poljedelstvom in s tem povezanimi sekundarnimi dejavnostmi (predenje, tkanje, izdelava mlečnih izdelkov, obdelava kosti in rogov). Trgovske izmenjave, ki so potekale tako po perijadranskih poteh kot po kopnem in so se navezovale tudi na izmenjavo soli, pri pridelavi katere je bila naselbina v obdobju med srednjo in drugo fazo pozne bronaste dobe posebej aktivna, so prebivalcem Jelarjev verjetno omogočile spoznavanje nove kovine, železa; zgodnje odkritje slednjega na tem območju je v skupnostih v bližini naselbine povzročilo družbeni razvoj, zaradi katerega se je v kratkem izoblikovala vojaška elita. Ali je do tega prišlo tudi v Jelarjih, je težko reči. Podatki, s katerimi so postregle raziskave manjšega dela nekropole z žarnimi grobovi na Korošcih, so skromni in ne vselej jasno razumljivi.

Namen tega prispevka je obnoviti antično krajino in način vključevanja arheoloških struktur v ozemlje Miljskega polotoka. Čas in intenzivno človekovo delovanje v zadnjih tisočletjih sta izbrisala številna pričevanja, ki bi lahko pripomogla k natančni obnovi dediščine starodavnih časov, vendar pa je multidisciplinarno preučevanje izdankov in arheoloških najdb omogočilo zelo natančno opredelitev razvoja dolin, gričev in obale. Miljski polotok, skrajni severozahodni del Istre, je dolg približno 7,5 km in širok 4,5 km, njegova površina pa obsega približno 30 km2. Vzpetine in doline potekajo v smeri jugovzhod-severozahod oziroma imajo tako imenovano dinarsko slemenitev, ki je ime dobila po tektonskih premikih, ki so povzročili dvigovanje in posledično emerzijo območja. Najvišji hrib je Kaštelir (242 m), na katerem so ostanki Jelarjev, sledi pa hrib Sv. Mihaela (195 m), na katerem so prav tako odkrili protozgodovinske arheološke najdbe. Geološka zgodovina polotoka sega približno petdeset milijonov let nazaj, ko so se začele nalagati morske usedline, ki so ustvarile peščenjak in lapor, ki v izmenjujočih se plasteh tvorita fliš, kamnino, ki jo je mogoče najti na celotnem miljskem ozemlju. Peščenjak je odličen gradbeni material. Kamnolomstvo je bilo v Miljah poznano že od pradavnine, o čemer priča prav prisotnost gradišč in z njimi povezanih arheoloških struktur. Kopali in prevažali so bloke različnih velikosti za gradnjo stavb in obzidij, ki so služila za obrambo notranjosti gradišč. Prisotnost debelih plasti peščenjaka tako v Jelarjih kot v Starih Miljah, skupaj z ugodnimi topografskimi značilnostmi, so gotovo vplivali na izbiro lokacij v antični dobi. Zaradi razpoložljivih gradbenih materialov in pašnih površin ter možnosti nadzora dostopa do polotoka je bilo najdišče v Jelarjih dolgo časa v uporabi. Kljub intenzivnemu človekovemu delovanju, ohranjajo terasasto urejene kmetijske površine in številne vile, zaradi pridiha podeželja in tančice skrivnosti, ki jih obdaja, privlačnost tega območja, ki je danes zaščiteno in namenjeno turistični dejavnosti.

Podoba Miljskega polotoka se je zaradi morfologije obale tekom časa močno spreminjala. Nedavne raziskave na kopnem in v morju so postregle s pomembnimi podatki, ki omogočajo rekonstrukcijo prvotnega videza teh krajev. Kaštelir, s katerega se je odpiral razgled na morje in na zaledje, se je dvigoval nad globokim in dobro zaščitenim zalivom, v katerem se je v morje izlivala Osapska reka. Omejevala sta ga dva promontorija, ki sta se zajedala daleč v odprto morje: na jugu Miljski polotok (pobočje Mazzarei in Teglada), katerega obalna črta je bila pomaknjena precej bolj nazaj glede na današnjo, na severu pa Stramarska terasa, ki je danes potopljena. V rimski dobi se je na njej dvigoval stanovanjski/ proizvodni kompleks, ki se je z zgoraj ležeče planote v več ravneh spuščal proti morju, obmorska vila s stenskimi poslikavami in marmornimi oblogami. Drugo obmorsko jedro je bilo v Zalivu svetega Jerneja, ki se razteza med Tankim rtičem na italijanskem in Debelim rtičem na slovenskem ozemlju. 40 do 50 metrov od obale med Tankim rtičem in Lazaretom je bil odkrit manjši privez, ki ga je deloma tvorila podvodna skalnata ploščad, deloma pa skalni bloki, postavljeni drug ob drugega. Infrastruktura, dolga 12 metrov in široka 2,5 metra, je bila verjetno del stanovanjskega kompleksa, ki je bil odkrit v bližini obale že v drugi polovici 19. stoletja, kot je razvidno iz vrste arhivskih dokumentov. V rimsko dobo naj bi segala tudi pravokotna konstrukcija (ki bi lahko bila pomol ali klančina) malce severneje, manj kot 40 metrov od obale.

Arheobotanične analize na gradišču so omogočile vpogled v rastlinstvo od železne dobe do obdobja po 4. stoletju n.š. na območju Furlanije – Julijske krajine, kjer do sedaj podobne raziskave še niso bile izvedene. Nastanek gradišča je verjetno zahteval postopno sečnjo gozda, da bi ustvarili ustrezen prostor za naselitev. Prebivalci so ohranjali območje odprto in izkrčeno, o čemer priča nizek dežel pogozdenosti. Skromna, vendar stalna prisotnost rastlin, ki so značilne za vlažno okolje, potrjuje obstoj sladkovodnih zajetij na vrhu vzpetine. Kazalnik človekovega delovanja je dober, kar priča o stalni in neprekinjeni prisotnosti človeka na tem območju. Človekova dejavnost in obdelane površine so oddaljeni od gradišča: gojene vrste so prisotne le v sledeh, gre pa za žitarice in konopljo. Razširjeno je sadno drevje, kot so oreh, sliva in drugo, ki se je verjetno zasadilo na območju v okolici gradišča. Prisotni so prostrani polifitni/neobdelani travniki, ki kažejo na živinorejo v okoliških območjih.

Na obalnem območju, ki sega od ustja Timave do Istrskega polotoka, je bilo čutiti številne vplive ljudstev, ki so tjakaj prišla od daleč, hkrati pa so se tam ohranile močne vezi z rimsko preteklostjo skozi bizantinsko pomorsko tradicijo. Zadnja pričevanja o obstoju arheološkega najdišča v Jelarjih segajo v 4. stoletje, morebitne povezave s selitvijo iz “gradišča” v Castrum Muglae oziroma prvo izpričano naselbino Starih Milj pa ni mogoče z gotovostjo potrditi. Dogodki, vezani na srednjeveške vojne sprva med Goti in Bizantinci, nato pa med slednjimi in Langobardi niso bistveno vplivale na odnose z Bizancem. Šele z nastankom Regnum Italicum in z nastopom karolinške vladavine so se odnosi z vzhodom pretrgali in na ozemlju se je začela sistematična fevdalizacija. S Svetim rimskim cesarstvom, ki ga je ustanovil Karel Veliki, so nastala nova okrožja in škofi so lahko vodili velike in močne škofije. Nastal je tudi Oglejski patriarhat, cerkvena država, vezana na nemške cesarje, ki je bila tako velika, da je obvladovala celotno deželo in obalni pas vse do Istre. V to obdobje sega gradnja Burgus Lauri, prvih temeljev današnjih Milj. S počasnim razvojem komun in gospostev v obdobju med 12. in 14. stoletjem so državljanske pravice škofov postopoma izpodrinile mestne oligarhije. Tako sta se tudi mesti Trst in Milje lahko uveljavili in razvili oblike neodvisnosti ter tako še bolj rahljali odnose s patriarhom. Tako so se Milje dodatno razširile na račun Castrum Muglae, ki je postopoma izgubil pomen. Leta 1420, po dolgih letih bojev in obleganj, je Oglejski patriarhat nazadnje prešel pod oblast Benetk, ki so si prilastile že dobršen del Istre (pričenši prav z Miljami) in še veliko drugega ozemlja ob vzhodnem Jadranu, z izjemo Trsta.

Gradišče v Jelarjih se je nahajalo na vrhu Kaštelirja, 244 m visokega flišnatega hriba, ki se dviguje nad Miljskim zalivom. S svojim strateškim položajem je imelo nadzor nad obalno črto in dostopom do območij na Kraški planoti, ki jih razmejujeta Osapska reka in Rižana.Položaj gradišča je verjetno pripisati tako njegovi starodavni ustanovitvi, ki po današnjih dognanjihsega v konec zgodnje bronaste dobe, kot dolgemu obstoju. S pomočjo stratigrafskih izkopavanjin posegov, ki so potekali na kraju samem vsaj od sredine 20. stoletja, je bila namreč pridobljenavelika količina podatkov in gradiva, na podlagi katerih je bilo za gradišče mogoče jasno opredelitidve fazi obstoja: prva sega v obdobje med srednjo in drugo fazo pozne bronaste dobe oziroma včas “bronzo medio-bronzo recente” po italijanski kronologiji, druga pa v obdobje med koncemdrugo fazo pozne bronaste dobe in prvimi stoletji železne dobe, kamor datirajo tudi grobovi iz bližnje nekropole na Korošcih. Manj očitne so vmesne faze iz druge faze pozne bronaste dobe in pozne železne dobe. Protozgodovinska naselbina je bila verjetno obljudena najmanj do nedoločenega datuma v 4. stoletju pr.n.š., ko je bila, morda zaradi preseljevanja ljudstev na celini, opuščena, potem ko je bil zgrajen mogočen obrambni objekt, natančneje zid, ki je onemogočal vstop v naselbino, po vzoru drugih gradišč z območja Krasa-Julijske krajine, kot sta Repentabor in Repnič. Gradišča kot utrjena naselja iz protozgodovinske dobe so v Istri in Julijski krajini dobro poznana že vsaj od začetka 20. stoletja, obdobja, v katerega segata temeljni popis in evidentiranje Carla Marchesettija. Četudi so na območju številna gradišča, od katerih jih je Marchesetti popisal več kot 300, jih je bilo le malo stratigrafsko raziskanih, zaradi česar je splošen kulturni okvir, s katerim danes razpolagamo, precej nepovezan in neenoten. V tem okviru velja gradišče v Jelarjih, zaradi starosti temeljev, dolžine obstoja in nenazadnje številnih raziskavah, ki so v njem potekale, za eno najpomembnejših in najbolj znanih utrjenih naselij na območju Caput Adriae oziroma jugovzhodnih Alp.

Najdbe iz rimske dobe, ki so jih odkrili v Jelarjih, omogočajo dokumentiranje faze poselitve območja od 2. stoletja pr.n.š. do začetka 1. stoletja n.š. Analizirane so bile vse najdbe iz plasti (stratigrafskih enot), najdenih na območju 2, kjer so izkopavanja potekala v letu 2013. Kar zadeva območje 1, pa so bili za raziskavo izbrani najbolj reprezentančni materiali, ki so bili odkriti med raziskavami leta 2016, tem pa je bila dodana vrsta predmetov, ki so bili odkriti v stratigrafski enoti 93, kjer so raziskave potekale leta 1995 in je posebej zanimiva, ker zajema ilovnati pod ob trapezoidni dvorani. Poudariti je treba, da v nobeni od plasti ni bil najden izključno material iz rimske dobe, temveč je imel slednji vselej primesi artefaktov iz starejših obdobij: materialna pričevanja o prejšnjih fazah poselitve, ki pri dolgotrajnih naselbinah niso nenavaden pojav, je treba upoštevati kot ostalino. V Jelarjih je bila odkrita velika količina fragmentov amfor, vrste, ki močno prevladuje napram vsem drugim. Zlasti glede na robove je bilo mogoče prepoznati oblike, ki so bile namenjene shranjevanju in prenašanju dveh vrst živil: vina (predvsem amfore Lamboglia 2, pa tudi Dressel 6A in Dressel 2-4) in olja (Dressel 6B). Podatki v osnovi potrjujejo prisotnost, ki je bila že potrjena z najdbami, ki so bile v Jelarjih odkrite pred tem, pri čemer je opazen pojav temeljnih jadranskih oblik, ki so bile razširjene med republikansko in prvo dobo cesarstva. Opaziti je tudi odsotnost izdelkov, uvoženih iz območij oskrbe zunaj Jadrana. Redke so najdbe kuhinjskega posodja. Najstarejši med njimi so primerki črno lakirane keramike, značilnega posodja iz republikanske dobe, ki je bilo v uporabi do začetka 1. stoletja n.š. Vse najdbe so severnoitalijanskega izvora. Omeniti velja skodelo Lamboglia 28 in skodelico, ki je podobna izdelkom iz faze prehoda črno lakirane keramike v terro sigillato. Slednja je dokumentirana le s primerki, ki so jih izdelovali v delavnicah severne Italije, med katerimi velja omeniti skodelico Conspectus 26 z žigom lončarja Bassusa (10 pr.n.š. - 10 n.š.). Dokumentacija vključuje tudi nekaj vrčev iz običajne keramike in stekla, pa tudi nekaj kovinskih artefaktov. Zelo zanimiva je bronasta fibula vrste Picugi iz latenske dobe, ki datira v 2.-1. stoletje pr.n.š.