Monte Castellier. Le pietre di Elleri narrano la storia

Arheobotanične analize na gradišču so omogočile vpogled v rastlinstvo od železne dobe do obdobja po 4. stoletju n.š. na območju Furlanije – Julijske krajine, kjer do sedaj podobne raziskave še niso bile izvedene. Nastanek gradišča je verjetno zahteval postopno sečnjo gozda, da bi ustvarili ustrezen prostor za naselitev. Prebivalci so ohranjali območje odprto in izkrčeno, o čemer priča nizek dežel pogozdenosti. Skromna, vendar stalna prisotnost rastlin, ki so značilne za vlažno okolje, potrjuje obstoj sladkovodnih zajetij na vrhu vzpetine. Kazalnik človekovega delovanja je dober, kar priča o stalni in neprekinjeni prisotnosti človeka na tem območju. Človekova dejavnost in obdelane površine so oddaljeni od gradišča: gojene vrste so prisotne le v sledeh, gre pa za žitarice in konopljo. Razširjeno je sadno drevje, kot so oreh, sliva in drugo, ki se je verjetno zasadilo na območju v okolici gradišča. Prisotni so prostrani polifitni/neobdelani travniki, ki kažejo na živinorejo v okoliških območjih.

S preučevanjem živalskih ostankov, ki so bili odkriti med izkopavanji na gradišču nad Jelarji, je bilo mogoče podatke, s katerimi so postregle analize struktur in drugih arheoloških materialov, dopolniti s številnimi podatki o gospodarskih dejavnostih skupnosti, ki so ta kraj poseljevale v protozgodovini. Najpomembnejša dejavnost je bilo gotovo pastirstvo, o čemer pričajo tako prevlada drobnice, ki je dajala dragocene stranske proizvode, kot sta mleko in volna, kot tudi značilnosti pokrajine v okolici naselbine, ki je bila glede na rezultate arheobotanične raziskave primerna za pašo. Sliko domačih živali dopolnjujejo goveda, potrebna za prevoz in kmetijska dela, prašiči, ki so ključnega pomena za vnos mesa v prehrano in pes. Gozdovi nedaleč od naselja so nudili zatočišče divjim živalim, ki so jih tedanji prebivalci občasno lovili: jelenom, divjim prašičem, srnjakom, zajcem in lisicam. Poleg živinoreje in lova so se tedanji prebivalci ukvarjali tudi z ribolovom, o čemer pričajo le redke najdbe, in z nabiranjem školjk, večinoma morskih. V naselbini je bila razvita tudi obrt. Obrtniki so ustvarjali funkcionalne ali okrasne izdelke iz trdih materialov živalskega izvora (kosti, rogovi, jelenovi parožki, pa tudi lupine školjk); nekateri od teh neposredno pričajo o drugih dejavnostih, zlasti predenju, tkanju in obdelavi kož.

Najdbe iz rimske dobe, ki so jih odkrili v Jelarjih, omogočajo dokumentiranje faze poselitve območja od 2. stoletja pr.n.š. do začetka 1. stoletja n.š. Analizirane so bile vse najdbe iz plasti (stratigrafskih enot), najdenih na območju 2, kjer so izkopavanja potekala v letu 2013. Kar zadeva območje 1, pa so bili za raziskavo izbrani najbolj reprezentančni materiali, ki so bili odkriti med raziskavami leta 2016, tem pa je bila dodana vrsta predmetov, ki so bili odkriti v stratigrafski enoti 93, kjer so raziskave potekale leta 1995 in je posebej zanimiva, ker zajema ilovnati pod ob trapezoidni dvorani. Poudariti je treba, da v nobeni od plasti ni bil najden izključno material iz rimske dobe, temveč je imel slednji vselej primesi artefaktov iz starejših obdobij: materialna pričevanja o prejšnjih fazah poselitve, ki pri dolgotrajnih naselbinah niso nenavaden pojav, je treba upoštevati kot ostalino. V Jelarjih je bila odkrita velika količina fragmentov amfor, vrste, ki močno prevladuje napram vsem drugim. Zlasti glede na robove je bilo mogoče prepoznati oblike, ki so bile namenjene shranjevanju in prenašanju dveh vrst živil: vina (predvsem amfore Lamboglia 2, pa tudi Dressel 6A in Dressel 2-4) in olja (Dressel 6B). Podatki v osnovi potrjujejo prisotnost, ki je bila že potrjena z najdbami, ki so bile v Jelarjih odkrite pred tem, pri čemer je opazen pojav temeljnih jadranskih oblik, ki so bile razširjene med republikansko in prvo dobo cesarstva. Opaziti je tudi odsotnost izdelkov, uvoženih iz območij oskrbe zunaj Jadrana. Redke so najdbe kuhinjskega posodja. Najstarejši med njimi so primerki črno lakirane keramike, značilnega posodja iz republikanske dobe, ki je bilo v uporabi do začetka 1. stoletja n.š. Vse najdbe so severnoitalijanskega izvora. Omeniti velja skodelo Lamboglia 28 in skodelico, ki je podobna izdelkom iz faze prehoda črno lakirane keramike v terro sigillato. Slednja je dokumentirana le s primerki, ki so jih izdelovali v delavnicah severne Italije, med katerimi velja omeniti skodelico Conspectus 26 z žigom lončarja Bassusa (10 pr.n.š. - 10 n.š.). Dokumentacija vključuje tudi nekaj vrčev iz običajne keramike in stekla, pa tudi nekaj kovinskih artefaktov. Zelo zanimiva je bronasta fibula vrste Picugi iz latenske dobe, ki datira v 2.-1. stoletje pr.n.š.

Na podlagi raziskav protozgodovinskega materiala, najdenega na območju utrjene naselbine na Kaštelirju v bližini Jelarjev in nekropole na Korošcih, je bilo mogoče ugotoviti, kako daleč v čas je segala človeška prisotnost na tem hribu in kakšne vrste je bila, s kakšnimi dejavnostmi so se tedanji prebivalci ukvarjali in kakšne bližnje oziroma daljne stike so vzdrževali. Kaštelir je bil s prekinitvami poseljen vse od eneolitika – zgodnje bronaste dobe. Na hribu je domnevno nastala naselbina šele na koncu zgodnje bronaste dobe. Od srednje bronaste dobe dalje pa o obstoju trajne naselbine priča velika količina keramičnih najdb, ki jih je mogoče primerjati z istrsko in furlansko zbirko ter z nekaterimi elementi z območja Jadrana. Po obdobju krize med prvo in drugo fazo pozne bronaste dobe, ki sovpada s korenito spremembo vazne umetnosti in odprtjem nove poti proti severu, sta sledila dolgotrajna stabilnost in razcvet (konec druge faze pozne bronaste dobe in starejša železna doba. Tudi Jelarji, z utrjenimi kraškimi in furlanskimi naselbinami, so del goste mreže odnosov, s katerimi so prepredeni beneško območje, Slovenija, Istra, vzhodni Jadran in picensko območje. Od 7. stoletja pr.n.š. dalje količina keramičnih najdb postopoma, vendar korenito upada, kar je mogoče pripisati zmanjšanju obsega ali celo opustitvi kraja. O poselitvi vzpetine pričajo le redki fragmenti keramike in skromna količina artefaktov iz brona, ki datirajo v obdobje med 6. in 4. stoletjem pr.n.š., kar kaže na postopno prehajanje kraja pod vpliv Liburnov. Najdbe pričajo o obstoju skupnosti, ki se je ukvarjala pretežno z živinorejo, poljedelstvom in s tem povezanimi sekundarnimi dejavnostmi (predenje, tkanje, izdelava mlečnih izdelkov, obdelava kosti in rogov). Trgovske izmenjave, ki so potekale tako po perijadranskih poteh kot po kopnem in so se navezovale tudi na izmenjavo soli, pri pridelavi katere je bila naselbina v obdobju med srednjo in drugo fazo pozne bronaste dobe posebej aktivna, so prebivalcem Jelarjev verjetno omogočile spoznavanje nove kovine, železa; zgodnje odkritje slednjega na tem območju je v skupnostih v bližini naselbine povzročilo družbeni razvoj, zaradi katerega se je v kratkem izoblikovala vojaška elita. Ali je do tega prišlo tudi v Jelarjih, je težko reči. Podatki, s katerimi so postregle raziskave manjšega dela nekropole z žarnimi grobovi na Korošcih, so skromni in ne vselej jasno razumljivi.

Izkopavanja, ki so na območju gradišča potekala od jeseni 2012 do spomladi 2016, so se osredotočala predvsem na severni del obrambnega zidu. Izkopavanja so potrdila pretekle hipoteze glede izgleda tega mogočnega zidu in jih natančneje opredelila. Konstrukcija, katere izkopavanja še niso zaključena, je bila izdelana iz sistema prekrivajočih se stopnic, zidanih na suho, ki je v višino segal več kot pet, v širino pa več kot enajst metrov. Lesene konstrukcije, ki so zelo verjetno dopolnjevale strukturo in ji zagotavljale dodatno trdnost, se niso ohranile. Na zahodni strani območja izkopavanj se je odpiral vhod z dromosom, ki je bil tekom stoletij prav tako večkrat predelan in razširjen, glede na to, da je bil v uporabi od železne do rimske dobe. V delu naselbine, ki je bila v železni dobi razširjena preko obrambnega zidu iz bronaste dobe, je bila opravljena raziskava, ki pa je bila omejena le na stratigrafsko višje ležeče plasti. Nazadnje je bilo ugotovljeno, da manjši del nekropole iz železne dobe, kjer so izkopavanja potekala že v začetku 80. let, ne sega dlje od prvotno odkritega, zato je treba poiskati druga območja, ki so bila v različnih fazah poselitve gradišča namenjena pokopu.