Publication: Campane per la guerra, campane per la pace
No Thumbnail Available
Date
2019
Authors
Journal Title
Journal ISSN
Volume Title
Publisher
EUT Edizioni Università di Trieste
Abstract
Durante la prima guerra mondiale, secondo una consolidata tradizione adottata anche da Napoleone, l’Impero austro-ungarico requisì gran parte delle campane dalle sue chiese per supplire alla scarsità di metalli, in cui si trovava, per le esigenze belliche. Con capillare precisione si asportò gran parte delle campane dalla Carniola, Venezia Giulia e Istria senza tener gran conto della loro datazione e del loro pregio artistico, nonostante l’interessamento del soprintendente Anton Gnirs, che ne lasciò testimonianza in un magnifico volume, edito a Vienna nel 1917: “Alte und neue Kirchenglocken”. Spesso i parroci tentarono di sacrificare quelle di maggior pregio, pur di conservare quelle di maggior necessità e meglio conservate. Le varie diocesi, tramite i decanati e le parrocchie, ebbero una lista precisissima e puntuale dei sacri bronzi asportati, corredate dal peso, altezza, data di fusione, iscrizioni e ornamenti, nonostante la corrispondenza in merito fosse in lingua italiana, slovena, croata e all’occorrenza in latino. Egual sorte ma con parametri non del tutto sovrapponibili tocco alle campane asportate dal Friuli e dal Veneto dopo la “rotta di Caporetto” tra il 1917 e il 1918, divenuti “territori di conquista”. Fu una perdita enorme dal punto di vista storico-artistico in questo settore. Per gran parte le campane vennero rifuse a guerra conclusa con il bronzo dei cannoni recuperati; in particolare per il Triveneto e Istria grazie all’impegno del Patriarca di Venezia mons. Giovanni Costantini.
Med prvo svetovno vojno je Avstro-ogrska monarhija, v duhu ustaljene tradicije, ki jo je uporabljal tudi Napoleon, za potrebe vojne zaplenila velik del cerkvenih zvonov, da bi s tem nadomestila pomanjkanje kovin. Z razvejano natančnostjo so odstranili velik del zvonov s Kranjske, iz Julijske krajine in iz Istre, ne da bi pri tem upoštevali njihovo starost in umetniško vrednost in kljub skrbi upravnika Antona Gnirsa, ki je o tem pisal v sijajnem zvezku Alte und neue Kirchenglocken, izdanem na Dunaju leta 1917. Župniki so pogosto poskušali žrtvovati najdragocenejše, da bi ohranili tiste, ki so jih potrebovali bolj in so bili bolje ohranjeni. Različne škofije so v sodelovanju z dekanijami in župnijami ustvarile zelo natančne sezname iz cerkva odstranjenih bronastih zvonov, popisanih po teži, višini, datumu ulitja, napisih in okrasju, čeprav je bilo dopisovanje na to temo v italijanščini, slovenščini, hrvaščini in po potrebi latinščini. Enaka usoda, vendar z ne popolnoma skladnimi parametri, je doletela zvonove, ki so jih odstranili v Furlaniji Julijski krajini in Venetu po bitki, znani kot “čudež pri Kobaridu”, med letoma 1917 in 1918, ko je to postalo “osvojeno ozemlje”. S stališča umetnostne zgodovine za to področje je šlo za velikansko izgubo. Večino zvonov so po koncu vojne znova ulili iz brona iz zbranih topov; še posebej to velja za Tri Benečije in Istro, zasluga pa gre beneškemu patriarhu mons. Giovanniju Costantiniju.
Med prvo svetovno vojno je Avstro-ogrska monarhija, v duhu ustaljene tradicije, ki jo je uporabljal tudi Napoleon, za potrebe vojne zaplenila velik del cerkvenih zvonov, da bi s tem nadomestila pomanjkanje kovin. Z razvejano natančnostjo so odstranili velik del zvonov s Kranjske, iz Julijske krajine in iz Istre, ne da bi pri tem upoštevali njihovo starost in umetniško vrednost in kljub skrbi upravnika Antona Gnirsa, ki je o tem pisal v sijajnem zvezku Alte und neue Kirchenglocken, izdanem na Dunaju leta 1917. Župniki so pogosto poskušali žrtvovati najdragocenejše, da bi ohranili tiste, ki so jih potrebovali bolj in so bili bolje ohranjeni. Različne škofije so v sodelovanju z dekanijami in župnijami ustvarile zelo natančne sezname iz cerkva odstranjenih bronastih zvonov, popisanih po teži, višini, datumu ulitja, napisih in okrasju, čeprav je bilo dopisovanje na to temo v italijanščini, slovenščini, hrvaščini in po potrebi latinščini. Enaka usoda, vendar z ne popolnoma skladnimi parametri, je doletela zvonove, ki so jih odstranili v Furlaniji Julijski krajini in Venetu po bitki, znani kot “čudež pri Kobaridu”, med letoma 1917 in 1918, ko je to postalo “osvojeno ozemlje”. S stališča umetnostne zgodovine za to področje je šlo za velikansko izgubo. Večino zvonov so po koncu vojne znova ulili iz brona iz zbranih topov; še posebej to velja za Tri Benečije in Istro, zasluga pa gre beneškemu patriarhu mons. Giovanniju Costantiniju.
Description
Keywords
Citation
Franco Stener, "Campane per la guerra, campane per la pace" in: "'I disastri della guerra': i danni al patrimonio artistico e culturale: le problematiche della ricostruzione, la rielaborazione nella memorialistica e nella letteratura", EUT Edizioni Università di Trieste, Trieste, 2019